Malce drugačnega tipa in sloga, pa vseeno izjemno zanimiva predstavnica slovenske kulturne dediščine, je Barbova graščina. Barbova graščina je omenjena in naj bi nastala leta 1768, na istem mestu, kjer je stala manjša cerkvena hiša, ki je služila preživetju in bivanju duhovnikom, ki so službovali na Veseli gori. Graščina je nudila tudi prenočišča vsem romarjem, saj so v preteklosti slednja potekala na Veselo Goro. Vesela Gora premore cerkev svetega Frančiška Ksaverija in stoji na vrhu griča, ki se lokacijsko nahaja med Mirno in Šentrupertom. Cerkev je izjemno lepa, v svojih zapisih pa jo je omenjal že sloviti Janez Vajkard Valvasor. Cerkev se imenuje po Frančišku Ksaveriju, saj je bil ravno slednji pobudnik za gradnjo cerkve.

Barbova graščina

Barbova graščina je z prekinitvijo romanj izgubila svoj glavni namen, ter tako leta 1825 postala last družine Barbo, ki si je v stavbi uredila prebivališče oziroma dom. Rodbina Barbo je lastnik stavbe do leta 1938, ko se lastništvo prenese na Winzorja Eldentranta, kmalu zatem pa je graščina požgana in izropana, saj druga svetovna vojna ni prizanesla stavbam, ki so danes člen kulturne dediščine Slovenije. Po vojni je bila Barbova graščina nacionalizirana ter tako tudi obnovljena, vendar le delno. Stavba je oblike enonadstropnega poslopja, ter podkletena, zgrajena je iz kamna ter izjemno velika, saj meri kar 34 x 12 metrov. Osrednji del stavbe je stopnišče, ki povezuje vse prostore med sabo, od kleti, nadstropja, podstrešja in pritličja. Barbova graščina predstavlja tudi lepo vinsko klet, ki je zanimiva za vsakega obiskovalca, saj je slednja zgrajena iz številnih obokov ter izjemno prostorna. Graščina je lep primerek slovenske dediščina, ki je vredna obiskov, saj je treba slednjo spoštovati ter ustrezno negovati.