13. stoletje že predstavlja nekakšen začetek, ki prvič omeni grad Krupa na katerem naj bi že prebivali hrvaški velikaši Babonič. Grad Krupa tekom svojega obstanka zamenja precejšno število lastnikov, prav tako kot vsi ostali primerki te kulturne dediščine pri nas. Že stoletje kasneje, Grad Krupa pristane v rokah Ortenburžanov, ki so ga pridobili s poroko, nato pa ga že podedujejo Celjani. Lastniki se menjajo in tako imajo na takšen ali drugačen način grad v lasti še grofje Burgstalli, grof Franc Adam Lamberg, grof Karel Henrik Wazenberg, grof Franc Bernard Lamberg, Peter Pavel Bonazzi, Frančiška Bonazzi, Danijel mlakar, lastniki pa si sledijo po naštetem vrstnem redu. Pred prvo svetovno se zopet spremeni lastnik, saj grad Krupa prevzame Zemljiška banka iz Prage.
Grad je dolgo mogočno stal in deloval, nato pa neslavno zaključil kot večina ostalih slovenskih gradov, ki so bili požgani med vojno s strani partizanov. Za grad pravimo, da je največji v Beli krajini, nahaja pa se nekaj kilometrov proč od izvira istoimenske reke. Grad Krupa je imel mogočne in debele zidove, za utrditev pa je skrbelo kar pet stolpov, ki so nadzorovali okolico objekta. Kasneje, enkrat po prvotni obliki, grad pregradijo in spremenijo v kvadratno obliko in zmanjšajo število stolpov na 4. Objekt v bližini premore še ostale grajske stavbe, ki so tipične za gradove, kot so hlev, kozolec, žitnice, kovačnica in še nekaj ostalih. Ostanke po vojni so uporabili domačini, za gradnje in dogradnje svojih domov, zato so danes na mestu gradu vidne le še manjše sledi slednjega.